Prijateljici

Obiskali sta me prijateljici, imenovala ju bom Ana in Žana. Seveda, ločeno,kajti obe sta mi namreč morali povedati svojo zgodbo. Ne, nikakor ni šlo za ogovarjanje, šlo je le za izpoved in zdaj gre za moje razumevanje.

Torej, četrtek zvečer se po dolgem času na vhodnih vratih naslika prijateljica Ana. Res čudno ...že dolgo je ni bilo pri meni...hm, od mojega rojstnega dne. Že med hojo po stopnicah sem vedela, da mi ima nekaj povedati, da jo nekaj žuli in da potrebuje moja ustrežljiva poslušalska ušesa. Odložim kup perila, natočim čaj in se pripravim na njen samogovor. Nekako tako je šlo:

"Znorela bom! Ne bom več reševala Žani riti, vedno jo nekaj zagovarjam in vlečem iz dreka. Prav nič ni previdna. Zdaj že ptički na veji čivkajo, da je bila ...al pa je še, saj ne vem, z Andrejem. Malo bi pa morala paziti, Andrej je vendar poročen. Če že ne gleda nase in na tistega ubogega Jureta, naj vsaj na Andreja in njegovo familijo. Komaj so se malo uredili. Ona pa ti gre razlagat Andrejevim prijateljem o njunem poletnem flirtu-koza butasta. Zdaj se ji pa cela Sevnica smeji, trapa. In Juretu tudi. .."
Srknem čaj, vprašam:"Kako pa to veš?"
In iz Ane se vsuje nov plaz besed: "A veš, tisti Andrejevi prijatelji, ki so doma na Logu. Sebastjan in Irena..., veš? (seveda pokimam, poznam ju na videz, vem, da so). ...skratka: Ana je jezna na Žano, ker je bila nekajkrat na obisku pri njenih prijateljih in ni pazila na svoje besede, s katerimi je izdala svoj flirt z Andrejem. Kljub vsej moji pameti in sposobnosti analiziranja in pogleda iz več strani resnice, se Ana ni pustila prepričati. Za njo je bila ta zgodba zaključena: Žana je netaktna in ji vedno dela probleme, da se o njej pogovarja ceeeeeeeeeeeeeelaaaaaaaaaa Sevnica.

Ker imam kar nekaj svojih obveznosti, se s takimi rečmi res nimam časa ubadati, a prijateljice so prijateljice. Med poslušanjem pa se spomnim, kako se je ta ista Ana razjezila, ko se je Žana spoprijateljila z družinico, ki so se preselili v isti blok iz ulice,kjer so bili prej Anini sosedi. Tudi takrat je Ana vsa besna napadala Žano, da se o njej pogovarjajo, seveda, spet ceeeeeeeeeeelaaaaaaaaaaa Sevnica in vsi, kako se slini k tisti družini in se ji vsi smejijo, češ, kakšna tepka je-itak vsi vedo, da se z njimi druži samo zato,ker imajo na morju jahto.
Medtem me Ana še naprej utruja. Prav vesela sem, da vstopi hči in prekine skrivnostno debato.

Sobota dopoldan in obvezna kavica z Žano. Le ta mi potoži, da jo je Ana napadla kot kakšno smrkljo in da jo ima dovolj. Res je malo flirtala z Andrejem in to je bilo le dvakrat in se že več let nista več videla na samem. Plane v jok "In potem mi je rekla, da sem se okrog hvalila in da ne znam paziti in da se vsi pogovarjajo, kakšna trapa sem..." itd,itd.

Ah, prijateljici pa takšni. Ena bela ena črna in druga drugi nevoščljivi ravno tega, kar sami nimata. Ana Žani resno zvezo, ki diši po poroki; Žana Ani svobodo in samostojnost. Žana Ani ambicioznost, dobro službo, čudovito stanovanje in the best avto; Ana pa Žani staro hišo s patino, hobi, od katerega se da dobro preživeti in partnerja z otrokom.

Jaz sem nekje vmes, morda včasih zavidam eni, včasih drugi- a le za trenutek. Potem pozabim nanju in ne razmišljam, kaj imata. Ana in Žana pa nadaljujeta s svojim dvobojem, ki traja od dne, ko se je Ana preselila v našo ljubo Sevnico. Kar hitro se je navzela vseh lokalnih značilnosti našega "Blatn-dorfa".

Doživeti trenutek lepega

Moj stari prijatelj (ne po letih) mi je poslal tole zanimivo zgodbo:

"VIOLINIST V METROJU
Moški se je sedel na postaji metroja in začel igrati violino. Bilo je mrzlo januarsko jutro v Washingtonu. Igral je 6. Bachovo simfonijo – približno 45 minut. Bil je čas gneče , zato je v tem času šlo mimo približno 1000 ljudi, večina od njih na poti v službo.
Po 3 minutah je šel mimo moški srednjih let in ga opazil. Upočasnil je svoj korak , se ustavil za nekaj sekund , nato pa nadaljeval svojo pot. Čez minuto je glasbenik v klobuk prejel 1.dolar : vrgla mu ga je ženska in brez ustavljanja odšla naprej.
Nekaj minut kasneje se je nekdo naslonil na zid in ga poslušal , toda kmalu pogledal na uro in odšel. Očitno je kasnil v službo.
Še najbolj se je zanj zanimal 3-letni otrok. Mama ga je sicer vlekla , vendar se je uspel ustaviti in si ogledati violinista. Potem ga je mami uspelo odvleči , otrok pa se je potem še ves čas oziral nazaj. Podobno se je zgodilo kasneje še pri nekaj otrocih , toda vsi starši brez izjeme so jih odvlekli naprej.
V 45 minutah se je samo 6 ljudi ustavilo in ga nekaj časa poslušalo. Približno 20 ljudi mu je dalo nekaj denarja in potem nadaljevalo svojo pot. Nabral je 32 dolarjev.
Ko je končal in je glasba utihnila , tega nihče ni opazil in nihče ni ploskal.
Nihče ni vedel , da je bil ta violinist Joshua Bell – eden najboljših glasbenikov na svetu. Igral je eno od najlepših skladb , kdajkoli napisanih na violini vredni 3.5 mil.dolarjev. 2 dni pred tem je igral v razprodani dvorani v Bostonu – povprečna cena sedeža pa je bila 100 $.
To je resnična zgodba. Joshua Bell je igral incognito v postaji metroja – dogodek pa je organiziral Washington post , kot del preizkusa o percepciji , okusu in prioritetah običajnih ljudi.
Ali sprejemamo lepoto ?
Ali se ustavimo , da bi jo občudovali ?
Ali prepoznamo talent v neobičajnih okoliščinah ?
Eden od možnih zaključkov bi bil :
Če nimamo časa , da bi se ustavili in poslušali enega najboljših glasbenikov na svetu , ki igra eno najlepših melodij kdajkoli napisanih , koliko drugih lepih stvari v življenju smo in bomo še zamudili ?? "

Izrabljam ga za svoje razmišljanje.

Pogosto opazim in vidim, slišim in prisluhnem komu, ki svojo ustvarjalnost deli na ulici. Seveda, pade tudi kovanček v kovček violine ali harmonike, v klobuk ali posodico. Če poznam melodijo, jo zamrmram, če je glasba inspiracija za ples, naredim tri, štiri. Takrat me moji ustavijo: "Ej, kaj je s tabo. Mami, ne nam sramote delat. Umiri se no, kaj si bodo pa ljudje mislili...."Jaz si sicer mislim "pa kaj!" a zaradi svojih domačih utihnem in odhitim dalje. Tako, kot vsi. Ne, tako kot večina.
Se izgovarjam na svoje domače in ne prevzemam odgovornosti za svoja dejanja. Morda? Ne, takrat se odločim, da bom svojo spontano željo po združitvi deljenja in sprejemanja ulične umetnosti zatrla in se podredila večini. Zakaj???? Zato, ker sem večina-(samo) sivo povprečje večine. To pa je tisto, česar se najbolj bojim in proti čemur se najbolj vneto borim.

Ob branju zgodbe sta se mi utrnili dve razmišljanji:
Zakaj ljudje izvajajo košček svojega ustvarjanja z nami na ulici, kjer je včasih mrzlo kot pes, včasih vroče za skuhat? Je to le želj po tistih kovanci, ki slučajno zaidejo v košarico, klobuk ali zabojček instrumenta? Sem že kdaj pomislila, da želijo z nami, čisto naključnimi mimoidočimi deliti svoj talent, svoje znanje in spretnost; morda nam želijo le polepšati dan, za trenutek ustaviti korak in odpreti srce za nekaj kapljic doživetega v vodah hitenja?

Kaj vem, kakšen je njihov namen in tega tudi ne nameravam raziskovati. Želim si le skristalizirati lasten odnos do teh trenutkov: zato vem, da bom od danes naprej to sprejemal kot nesebično deljenje sebe med ljudmi, ki slučajno zaidejo mimo. Vzela si bom čas, se ustavila in pogledala v oči violinistu- četudi je čisto navaden Cigan in ne igra na violino, ki je stane milijone. Za to, ker z mano deli košček sebe, bom jaz z njim delila košček svojega časa in, zakaj ne, tudi tisti € bom postavila v kovček. Ne vrgla-ker še svojemu psu ne vržem hrane, ampak mu jo dam.
In drugo razmišljanje: kako podariti košček svoje denarnice? O tem pa tokrat ne bo.

Kutura????

Kultura

Pravijo, da smo edina država, ki ima svoj kulturni praznik. To je lepo- a praznujemo ga na obletnico smrti-konca nekega ustvarjalnega življenja, namesto na obletnico rojstva, življenja in začetka. Morda zato, ker znamo ceniti šele, ko nekaj mine, se konča in je nemogoče, da bi doživelo pohvalo. Kakorkoli že, praznik kulture je. Ste izobesili zastavo? Ne? No, tudi mi smo pozabili-letos. Morda zato, ker se križata Prešernov in Gospodov dan.
Jerca nas je poklicala, da se zberemo v njenem domu in se spomnimo, zakaj je 8. februar praznik. Sprav sem mislila, da je šala-a bilo je prav resno kulturno doživetje. Brez velikih plakatov, brez velikega denarja (kar se v naši Sevnici vse pogosteje dogaja), brez velikega pampa a s pravo mero razmišljanja, da je treba praznik obeležiti. Vsak po svojih močeh, s svojimi idejami in prispevkom.
Verjeli ali ne- pravi kulturni program z recitalom poezije in razmišljanj o kulturi. Celo priredba Prešernove in ena lastna pesem je pripotovala iz ust vabljenih in nastopajočih. Ja, res je- vsi vabljeni smo bili tudi nastopajoči, vsak je prebral, povedal izbrani tekst. In to kar lepo zares, nekdo tudi v nemškem jeziku. Seveda, saj so bile prve Prešernove objave v nemškem jeziku.
Ob vseh mnogoterih proslavah, visoko zvenečih imenih in dragih performansih, je bilo moje nocojšnje doživetje eno izmed prijetnejših. Žal sem se premalo pripravila oziroma sem zadevo vzela kot štos. Ampak-Sonja moja draga- kultura ni štos!
Nekdo je povedal, da je sicer strašno lepo, da imamo kulturni praznik a izrazil je svoj dvom, svojo bojazen, da se tisti, ki bi morali skrbeti za kulturo (a nismo to vsi?) skrivajo za tem praznikom. Kako? Tako, da trpajo v ta predvečer vso kulturo leta, a med letom na to pozabijo. Kaj nam koristi taka kultura??? In strinjam se.
Kulturno v novo kulturno leto- do 2010 bodimo kulturni.