Doživeti trenutek lepega

Moj stari prijatelj (ne po letih) mi je poslal tole zanimivo zgodbo:

"VIOLINIST V METROJU
Moški se je sedel na postaji metroja in začel igrati violino. Bilo je mrzlo januarsko jutro v Washingtonu. Igral je 6. Bachovo simfonijo – približno 45 minut. Bil je čas gneče , zato je v tem času šlo mimo približno 1000 ljudi, večina od njih na poti v službo.
Po 3 minutah je šel mimo moški srednjih let in ga opazil. Upočasnil je svoj korak , se ustavil za nekaj sekund , nato pa nadaljeval svojo pot. Čez minuto je glasbenik v klobuk prejel 1.dolar : vrgla mu ga je ženska in brez ustavljanja odšla naprej.
Nekaj minut kasneje se je nekdo naslonil na zid in ga poslušal , toda kmalu pogledal na uro in odšel. Očitno je kasnil v službo.
Še najbolj se je zanj zanimal 3-letni otrok. Mama ga je sicer vlekla , vendar se je uspel ustaviti in si ogledati violinista. Potem ga je mami uspelo odvleči , otrok pa se je potem še ves čas oziral nazaj. Podobno se je zgodilo kasneje še pri nekaj otrocih , toda vsi starši brez izjeme so jih odvlekli naprej.
V 45 minutah se je samo 6 ljudi ustavilo in ga nekaj časa poslušalo. Približno 20 ljudi mu je dalo nekaj denarja in potem nadaljevalo svojo pot. Nabral je 32 dolarjev.
Ko je končal in je glasba utihnila , tega nihče ni opazil in nihče ni ploskal.
Nihče ni vedel , da je bil ta violinist Joshua Bell – eden najboljših glasbenikov na svetu. Igral je eno od najlepših skladb , kdajkoli napisanih na violini vredni 3.5 mil.dolarjev. 2 dni pred tem je igral v razprodani dvorani v Bostonu – povprečna cena sedeža pa je bila 100 $.
To je resnična zgodba. Joshua Bell je igral incognito v postaji metroja – dogodek pa je organiziral Washington post , kot del preizkusa o percepciji , okusu in prioritetah običajnih ljudi.
Ali sprejemamo lepoto ?
Ali se ustavimo , da bi jo občudovali ?
Ali prepoznamo talent v neobičajnih okoliščinah ?
Eden od možnih zaključkov bi bil :
Če nimamo časa , da bi se ustavili in poslušali enega najboljših glasbenikov na svetu , ki igra eno najlepših melodij kdajkoli napisanih , koliko drugih lepih stvari v življenju smo in bomo še zamudili ?? "

Izrabljam ga za svoje razmišljanje.

Pogosto opazim in vidim, slišim in prisluhnem komu, ki svojo ustvarjalnost deli na ulici. Seveda, pade tudi kovanček v kovček violine ali harmonike, v klobuk ali posodico. Če poznam melodijo, jo zamrmram, če je glasba inspiracija za ples, naredim tri, štiri. Takrat me moji ustavijo: "Ej, kaj je s tabo. Mami, ne nam sramote delat. Umiri se no, kaj si bodo pa ljudje mislili...."Jaz si sicer mislim "pa kaj!" a zaradi svojih domačih utihnem in odhitim dalje. Tako, kot vsi. Ne, tako kot večina.
Se izgovarjam na svoje domače in ne prevzemam odgovornosti za svoja dejanja. Morda? Ne, takrat se odločim, da bom svojo spontano željo po združitvi deljenja in sprejemanja ulične umetnosti zatrla in se podredila večini. Zakaj???? Zato, ker sem večina-(samo) sivo povprečje večine. To pa je tisto, česar se najbolj bojim in proti čemur se najbolj vneto borim.

Ob branju zgodbe sta se mi utrnili dve razmišljanji:
Zakaj ljudje izvajajo košček svojega ustvarjanja z nami na ulici, kjer je včasih mrzlo kot pes, včasih vroče za skuhat? Je to le želj po tistih kovanci, ki slučajno zaidejo v košarico, klobuk ali zabojček instrumenta? Sem že kdaj pomislila, da želijo z nami, čisto naključnimi mimoidočimi deliti svoj talent, svoje znanje in spretnost; morda nam želijo le polepšati dan, za trenutek ustaviti korak in odpreti srce za nekaj kapljic doživetega v vodah hitenja?

Kaj vem, kakšen je njihov namen in tega tudi ne nameravam raziskovati. Želim si le skristalizirati lasten odnos do teh trenutkov: zato vem, da bom od danes naprej to sprejemal kot nesebično deljenje sebe med ljudmi, ki slučajno zaidejo mimo. Vzela si bom čas, se ustavila in pogledala v oči violinistu- četudi je čisto navaden Cigan in ne igra na violino, ki je stane milijone. Za to, ker z mano deli košček sebe, bom jaz z njim delila košček svojega časa in, zakaj ne, tudi tisti € bom postavila v kovček. Ne vrgla-ker še svojemu psu ne vržem hrane, ampak mu jo dam.
In drugo razmišljanje: kako podariti košček svoje denarnice? O tem pa tokrat ne bo.