Joj, koliko želja in lepih misli- no, največ jih je priletelo iz naslova Fw oziroma posreduj. Ali res ne znamo sestaviti osebnega voščila? Vse je že ena sama tovarna. A kljub vsemu je vse več ljudi, ki se tej tovarni več ne pusti vozit po potrošniškem svetu. Že res, da posameznik ne spremeni veliko, a vsak naj naredi toliko, kolikor je v njegovi moči in odgovornosti, pa bomo premaknili tudi svet. V to verjamem.
Naj se vrnem na praznike. Pred leti, veliko leti, je nekdo na legendarnem Radiu Študent izjavil, da so moramo iz praznikov narediti polnike. Ta zanimiva igra besed in pomenov me vedno znova spomni na to, da so prazniki za marsikoga res prazni.
Ob tem pa nimam v mislih le tisto klasiko: sami, ostareli, brezdomci ... Ob tem pomislim tudi (morda celo predvsem) na ljudi, ki so osamljeni kljub množici, ki jih obdaja, kljub darilom in dobri hrani, kljub vsemu vrvežu okrog sebe. Ob tem mislim na ljudi, ki niso v stiku s samim seboj in z drugimi, ki stremijo le po blišču ob katerem kmalu pride tudi beda. Postavim na tehtnico: katerih je več? Moj odgovor je: Slednjih. Ljudem, ki so sami, ponudim svojo družbo, klepet, obisk- pa je vsaj nekaj časa samota pregnana. Brezdomcem tople obrok in nastanitev. Bolnikom pozornost in dobro energijo.... Seveda ne rešim veliko, a vsaj vem, kako se lotiti "zdravljenja", pomoči, lepšanja sveta. Kaj pa osamljenim? Vsega imajo v izobilju, vse si lahko kupijo, vse dobijo, le iskrenosti, spontanosti, igrivosti, razumevanja, spoštovanja in bistva nimajo. Jim lahko pomagam? Najti samega sebe, najti svoje bistvo je proces, ki ga je marsikdo preskočil, zaobšel, izpustil. Zakaj? Pehanje, hitenje in vrednote, ki ne celijo ran osamljenosti.
Morda delam račun brez krčmarja? Ali morda vrednotim življenja drugih, ne da bi imela to pravico?
Kaj vem, zapišem le to, kar opazim in čutim. Jaz tako- drugi drugače. Zame je svet poln mavrice, ki jo sestavljamo ljudje z različnimi razmišljanji. Je tvoje drugačno?
