8.in10.marec vsako leto

Bliža se mednarodni dan žena. Čas, ko sem ta dan imenovala »dan moževih pijanih sodelavk« in ko je vedno praznoval tudi on, je že davno minil. Torej-kdo praznuje, kdo se zabava, kdo ne- kaj me brigra. Tistih nekaj let, ko sem čakala doma na serijsko zavito orhidejo, se mi danes zdijo smešna in nepotreben konflikt v partnerskem odnosu. No, a na poti naših odnosov se moramo vsi učiti- hvalaBogu- nekaterim tudi uspe.

Pravzaprav pa nisem imela namena razmišljati o tem- razmišljanje, ki se mi je porodilo ob jutranjem umivanju zob, je namenjeno vprašanju: Zakaj samo ženske, kje so moški. Izhajajoč iz družine, v kateri sta pomembna oba starša in mi spet poveličujemo samo mamice … Vprašam se: Zakaj pravzaprav dan žena- zakaj praznujemo nekaj, kar je samoumevno in vsakdanje. Aja, seveda- včasih ni bilo. Ženske so bile v svoji vlogi odrinjene iz družbenega življenja (razen ko so prale v potoku ), niso imele volilne pravice in … ah, kako daleč je že to (mislim na našo družbo!). Torej-ker ženske niso imele enakovredne vloge z moškimi v svoji pomembnosti, so se za to borile in izborile celo praznik. Ju hu hu, zdaj smo emancipirane (ne mi s tistim pet v eno kahlo…). Tako je tudi družba priznala, da smo vredne, pomembne in nujno potrebne v družbi.

A zakaj potemtakem moški pristavite svoje piskerčke in vas je treba (kot da vas ne že vse leto) pocrkljati za Vaš praznik- saj veste: Dan mučenikov. A tudi zaradi tega? Ker vam družba ne prizna, da ste mučeniki in ko to spoznate, dobite celo svoj praznik? Hmmmm, morda. Če bere kakšen moški-itak ne vem, če me razume-kajti to je žensko zakomplicirano razmišljanje.

Torej, vsak ima svoj praznik: ženske in moški- vsi priznavamo svojo vlogo v življenju: eni z emancipacijo eni s priznanjem, da so »mučenci«.
Pomembno je le eno: da znamo ti dve vlogi v vsakodnevnih situacijah združevati in živeti polno in na polno- saj 8. in 10. marec sta le dva dneva v letu. Uživajmo!
Kdo ve, če se sama ne, ali je to res to,kar sem razmišljanja ob umivanju zob. … Si jih grem še enkrat umit, morda se mi porodi še kakšna ideja.

Neobičajna nedelja pri nas doma

Nedelja-dan brez monitor-skih motenj.

V soboto se je v naši družini, ki je sicer mirna, izbruhnil vulkan. Kot vsak vulkan je tudi ta že tlel dlje časa, tudi kadilo se je občasno in v petek je celo zakašljal. A vsi smo ga ignorirali, nismo se pripravili na selitev-pravzaprav na to, da izbruhne in se začnemo malo prilagajati. Torej: v soboto je bila pika na i in izbruhnil je zaradi vseh monitor-skih polnilnikih našega prostega časa. Zato sem izbruhnila tudi jaz:"Ju3 razglašam dan brez računalnika in televizije...do večernih poročil." Sin se je takoj strinjal, hči ni rekla ne bev ne mev, a je tudi ona upoštevala. Itak ji je crknil wireless pa tako ni pomembno. Atija pa sem seznanila s tem zjutraj, ko je sicer že prižgal tv. Brez velikih besed so se vsi trije strinjali. Jaz pa-kaj le mi preostane, če pa sem se sama tega spomnila.
Zdaj smo že vsak pred svojim monitorjem in, kot je bilo pričakovati, sem to najtežje prenesla jaz in na svoj račun smo se šalili že ob jutranji kavici. Jutro je bilo umirjeno in pri skupnem zajtrku (ki ga imamo sicer vedno, ko smo vsi doma) sem naznanila, da grem v Boštanj na kavico in če gre kdo z mano ali pa ne. Ker je bilo možnost izbirati, so se mi spet vsi trije pridružili. Tam pa so na račun našega dne brez rač. in tv šale kar švigale. Šalili smo se vsi.

In kolik smo naredili- uredili vse perilo, oprali avto, naredili vso nalogo .... Nase pa sem še posebno ponosna: kolegici sem napisala pismo in to na roke. Tudi ona mi ga vedno napiše na roke in zdaj sem se tako potrudila tudi jaz. Najprej sem vezla en list... in napisala sem štiri. Po dolgem času sem usposobila celo nalivnik. Pa to še ni vse- ročno sem izdelala tabelo temperamentov (obljubila sem jo kolegicam v službi) in uporabljala sem ravnilo, svinčnik, radirko in celo barvice. Porabila pa sem veliko časa- v Wordu bi bilo to tik tak končano. Priznam, da me malo boli zapestje- a kaj bi to. Uspelo nam je in itak je ura že 19. in proč. Zdaj komaj uspevam krotiti svoje prste po tipkovnici. Odgovorila sem že na pet mailov, čaka me še priprava na delo v službi in še kakšna pošta.

Dan pa je bil zanimiv.