8.in10.marec vsako leto

Bliža se mednarodni dan žena. Čas, ko sem ta dan imenovala »dan moževih pijanih sodelavk« in ko je vedno praznoval tudi on, je že davno minil. Torej-kdo praznuje, kdo se zabava, kdo ne- kaj me brigra. Tistih nekaj let, ko sem čakala doma na serijsko zavito orhidejo, se mi danes zdijo smešna in nepotreben konflikt v partnerskem odnosu. No, a na poti naših odnosov se moramo vsi učiti- hvalaBogu- nekaterim tudi uspe.

Pravzaprav pa nisem imela namena razmišljati o tem- razmišljanje, ki se mi je porodilo ob jutranjem umivanju zob, je namenjeno vprašanju: Zakaj samo ženske, kje so moški. Izhajajoč iz družine, v kateri sta pomembna oba starša in mi spet poveličujemo samo mamice … Vprašam se: Zakaj pravzaprav dan žena- zakaj praznujemo nekaj, kar je samoumevno in vsakdanje. Aja, seveda- včasih ni bilo. Ženske so bile v svoji vlogi odrinjene iz družbenega življenja (razen ko so prale v potoku ), niso imele volilne pravice in … ah, kako daleč je že to (mislim na našo družbo!). Torej-ker ženske niso imele enakovredne vloge z moškimi v svoji pomembnosti, so se za to borile in izborile celo praznik. Ju hu hu, zdaj smo emancipirane (ne mi s tistim pet v eno kahlo…). Tako je tudi družba priznala, da smo vredne, pomembne in nujno potrebne v družbi.

A zakaj potemtakem moški pristavite svoje piskerčke in vas je treba (kot da vas ne že vse leto) pocrkljati za Vaš praznik- saj veste: Dan mučenikov. A tudi zaradi tega? Ker vam družba ne prizna, da ste mučeniki in ko to spoznate, dobite celo svoj praznik? Hmmmm, morda. Če bere kakšen moški-itak ne vem, če me razume-kajti to je žensko zakomplicirano razmišljanje.

Torej, vsak ima svoj praznik: ženske in moški- vsi priznavamo svojo vlogo v življenju: eni z emancipacijo eni s priznanjem, da so »mučenci«.
Pomembno je le eno: da znamo ti dve vlogi v vsakodnevnih situacijah združevati in živeti polno in na polno- saj 8. in 10. marec sta le dva dneva v letu. Uživajmo!
Kdo ve, če se sama ne, ali je to res to,kar sem razmišljanja ob umivanju zob. … Si jih grem še enkrat umit, morda se mi porodi še kakšna ideja.

Kutura????

Kultura

Pravijo, da smo edina država, ki ima svoj kulturni praznik. To je lepo- a praznujemo ga na obletnico smrti-konca nekega ustvarjalnega življenja, namesto na obletnico rojstva, življenja in začetka. Morda zato, ker znamo ceniti šele, ko nekaj mine, se konča in je nemogoče, da bi doživelo pohvalo. Kakorkoli že, praznik kulture je. Ste izobesili zastavo? Ne? No, tudi mi smo pozabili-letos. Morda zato, ker se križata Prešernov in Gospodov dan.
Jerca nas je poklicala, da se zberemo v njenem domu in se spomnimo, zakaj je 8. februar praznik. Sprav sem mislila, da je šala-a bilo je prav resno kulturno doživetje. Brez velikih plakatov, brez velikega denarja (kar se v naši Sevnici vse pogosteje dogaja), brez velikega pampa a s pravo mero razmišljanja, da je treba praznik obeležiti. Vsak po svojih močeh, s svojimi idejami in prispevkom.
Verjeli ali ne- pravi kulturni program z recitalom poezije in razmišljanj o kulturi. Celo priredba Prešernove in ena lastna pesem je pripotovala iz ust vabljenih in nastopajočih. Ja, res je- vsi vabljeni smo bili tudi nastopajoči, vsak je prebral, povedal izbrani tekst. In to kar lepo zares, nekdo tudi v nemškem jeziku. Seveda, saj so bile prve Prešernove objave v nemškem jeziku.
Ob vseh mnogoterih proslavah, visoko zvenečih imenih in dragih performansih, je bilo moje nocojšnje doživetje eno izmed prijetnejših. Žal sem se premalo pripravila oziroma sem zadevo vzela kot štos. Ampak-Sonja moja draga- kultura ni štos!
Nekdo je povedal, da je sicer strašno lepo, da imamo kulturni praznik a izrazil je svoj dvom, svojo bojazen, da se tisti, ki bi morali skrbeti za kulturo (a nismo to vsi?) skrivajo za tem praznikom. Kako? Tako, da trpajo v ta predvečer vso kulturo leta, a med letom na to pozabijo. Kaj nam koristi taka kultura??? In strinjam se.
Kulturno v novo kulturno leto- do 2010 bodimo kulturni.

Obiskovalcev pa ni!

Ne da je za mano lep teden, za mano sta dva lepa delovna in družabna tedna. Vse je teklo gladko, po načrtih ... no, le psa nisem imela časa peljati k frizerju. Ubogi pes ... ne me prijavit društvu, bova že še enkrat razčesali tiste vozle. Sicer pa bi te itak zeblo.



Hči je naredila prvo pomoč in še več, tudi CPP. Prav vesela sem, da ji gre vse tako lepo in od prve. Prava mamina hči :-). Zdaj še vožnja in izpit ... no, potem pa se bomo začeli učiti biti pravi udeleženci v prometu. Super, da ima krasnega domačega inštruktorja, ki ji zaupa in jo spodbuja. To je njen ati. No, jaz bi bila malo bolj panična, zato je bolje, da sedim zadaj in sem tiho. Prav je, da vem, kdaj je treba biti tiho- no, ne vedno, a o tem kdaj drugič.



Strokovna srečanja za kolegice vzgojiteljice so bila zanimiva in polna novih izkušenj. Prav fino sem se počutila, tako v domačem kraju, kakor tudi v Trebnjem. Udeleženke so bile aktivne in po moje so se tudi dobro počutile. To je dober občutek.



Prav tako me niso razočarali starši na naših srečanjih. Upam, da tudi jaz ne njih.



Danes pa sem se udeležila okrogle mize, ki jo je organiziral naš domači Zavod KŠTM (za kulturo, šport, turizem in kulturne dejavnosti) z naslovom Nasilje nad ženskami z gostjama g, Vlasto Nussdorfer in predstavnico SOS telefona. Povabljeni so bili še drugi: predstavnik policije in Amnesty International. Še dobro, da jh ni bilo, kajti potem bi bilo gostov z moderatorko enako kot obiskovalcev. Zakaj? Res je, nedelja zvečer. Pa kaj, če te zanima in če veš že dva tedna prej- si organiziraš dan tako, da se udeležiš. Morda ljudi ne zanima? Morda o vsem tem že vse vedo in ne potrebujejo novih informacij? Ne vem, le ugibam. Menim, da bi se takih tematik morali udeležiti vsi, ki kaj počnemo z ljudmi v svojem poklicu. Še posebno prosveta, sociala, pravosodje, policija, zdravstvo. Pa nikjer nikogar.



Morda je odgovor- nisem vedel-a! Ja, tudi to je res. Ampak to se ni zgodilo, to se dogaja. Zakaj? Je morda neprimeren čas, prostor .... morda organizator ali pa neprimerno obveščanje? Recesija pa vsega pač ne more biti kriva!!!